Mladinci smo se tokrat odpravili na Brano. Zbrali naj bi se pred dvorano Zlatorog že ob peti uri zjutraj. Seveda so nekateri težko vstali in prišlo je do nekaj minutne zamude, a komaj omembe vredne. Naš vodnik je bil tokrat ob enem tudi naš šofer. Na dogovorjenem mestu je v svoj kombi “naložil” dva udeleženca, dva pa sva se pridružila nekaj kilometrov kasneje, v Šempetru na avtobusni postaji. Torej, vodnik in štirje udeleženci. Med njimi ena sama punca, ki pa ji seveda ni bilo hudo z nami. Kljub zgodnji uri so kombi napolnili zvoki glasnega smeha. Seveda, brez tega na naših izletih pač ne gre.

 

Prvi postanek smo opravili v Mozirju, kjer smo se ustavili v pekarni Miš Maš. Ob prijetnem pogovoru smo popili kavo, nato pa se takoj odpravili naprej proti Logarski dolini. Približno ob sedmi uri smo prispeli v Logarsko, obuli planinske čevlje, na ramena oprtali nahrbtnike in se odpravili proti koči na Okrešlju. Takoj se je videlo, da smo izbrali super dan, čeprav je bila popoldanska napoved bolj slaba. Do koče smo hodili kakšnih 40 minut in tam opravili krajši postanek, popili malo vode ter pojedli nekaj za energijo. Potem smo se odpravili naprej proti našemu cilju. Sonce so zakrili oblaki, kar nas sploh ni motilo, saj ni bilo tako vroče. Pot je vodila po takšnem terenu, da smo si morali nadeti tudi čelade. Čakalo nas je tudi nekaj klinov in jeklenic, ki pa smo jih z veseljem preplezali. Po slabi uri hoje smo prispeli na kočo na Kamniškem sedlu, in ker smo imeli dovolj časa, smo se odločili za dopoldansko malico. Nato nas je čakala še približno ura hoje do vrha. Sledilo je nekaj naporne hoje po melišču, ampak ob takšni družbi je minila kot bi mignil. Končno smo zagledali križ na vrhu Brane. Kljub oblakom, smo imeli izvrsten razgled na vse strani, kar je pomenilo, da je nastalo nekaj lepih “fotk”, ki jih boste našli v galeriji.

Pot navzdol je seveda minevala hitreje, ampak vseeno smo morali biti previdni. V skladu z vremensko napovedjo so se na nebu začeli nabirati temni oblaki iz vseh strani. Pihati pa je začel tudi nič kaj prijeten veter. Vendar smo se tako zatopili v pogovor, da sploh nismo vedeli kdaj smo prišli do koče na Okrešlju. Vreme je kazalo, da bo vsak čas začelo deževati, ampak mi smo se vseeno  posedli pred kočo in si naročili zasluženo hladno pivo ter topel obrok.

Ko smo pojedli in popili smo se začeli pripravljati na odhod. Nismo še prišli 100 metrov od koče, ko se je z neba ulilo na nas. Vseeno smo hodili naprej in ko smo prišli ven iz gozda na skale nad slapom Rinka, je dež že ponehal. Pokazalo se je sonce in nas začelo prijetno greti. Pazljivo smo stopali po mokrih skalah in hitro prišli do kombija. Na hitro smo se preoblekli in preobuli ter se odpravili proti domu.

Kaj kmalu je vodnik Götz prišel na dan z idejo, da nekje ob poti namočimo noge v Savinjo. Predlagal nam je Natur plac na Ljubnem ob Savinji. Nihče od nas ni vedel kje je to, a smo bili vsi navdušeni, ko smo prišli tja. Zares lep prostor s kar globokim tolmunom.

Potem smo se sezuli in končno namočili utrujene noge v mrzlo Savinjo. No, na koncu nismo ostali samo pri nogah, čez pet minut nas je bilo že vseh pet v spodnjih hlačah na bregu. Vsi smo se vrgli v zares mrzlo reko. Tako, da smo tudi vsi štirje fantje za par minut postali dame. :P

Večkrat smo se še vrgli v reko in ko je bilo dovolj smo se nastavili soncu in se posušili. Ko smo se oblekli, smo se vrnili v kombi in se odpravili v domače kraje.

 

Spet smo doživeli lepo izkušnjo. Imeli smo se super, kar se imamo tako ali tako vedno! Lahko je žal vsakemu, ki se izleta ni udeležil. Upam, da nas bo naslednjič več. Kot dokaz, kako noro smo se imeli pa pobrskajte po galeriji.

 

Aljaž Majer

Na spodnji povezavi si lahko ogledate video lanskoletnega tabora v Lokvah! 

Klik: https://www.youtube.com/watch?v=Tf-G8PbnFZ0

 

 

Z mladimi planinci, smo osvojili Hom nad Celjem. Pot nas je vodila preko celjskega Mestnega parka, po srčni poti do Lovskega doma, po travnikih in gozdnih poteh, ob bogatem podrastju in mimo v "nebo" segajočih dreves, do vrha Homa, 570 metrov nadmorske višine, kjer smo spoznali osnove orientacije in si privoščili zasluženo malico. Sestopali smo po poti v smeri Brniškega potoka, preko Visečega mostu in ob reki Savinji, vse do Špice. Bilo je sončno, na sledi smejočim se markacijam.

Petra Gregorc, vodnica PZS

 

 

V soboto, 16.4.2016 smo v društvu PD Celje-Matica pripravili druženje za vse naše planinske skupine.

Po enoletnem premoru, ko nam jo je zagodlo vreme, se nam je narava 100% oddolžila. Srečanje smo izpeljali v prijetnem pomladanskem vremenu, saj nas je ves čas sonce prijetno grelo.

Srečanja se je udeležilo 75 planincev iz celjskih osnovnih šol ter 15 njihovih spremljevalcev. Mladi planinci so na igrah zastopali OŠ Ljubečno, OŠ Hudinja ter OŠ Šmartno v Rožni dolini.  Na srečanju pa niso manjkali niti naši mladinci, ki so pri organizaciji ponudili svojo pomoč.

Skupine mladih planincev so ubrale različne poti do Celjske koče. Nekateri so se odpravili čez Grmado drugi pa po klasični poti iz Zagrada.  Vsi skupaj smo se zbrali ob 10.30 pri Pečovniški koči, kjer smo se okrepčali z malico in čajem.

Tekmovanje smo pričeli z igro nošenja krompirja na žlici, nadaljevali pa z igro polnjenja lončka z vodo.  V tretji igri smo preizkušali naše športne spretnosti pri skakanju v žakljih. Seveda pa ni manjkala naša, že tradicionalna igra, kjer otroci v trojkah tekmujejo na smučeh. Otroci so bili letos že popolnoma pripravljeni na to igro, zato veliko smešnih padcev letos nismo videli. L  

Srečanje smo zaključili z razglasitvijo rezultatov in s sladkanjem s sladkimi nagradicami.

Preživeli smo torej športno - družaben dan v naravi in mislim, da smo tako mladi kot tudi malo starejši planinci to soboto zelo uživali!  

Pa ne pozabite na galerijo!

 

Barbara Fidler, načelnica MO PD Celje - Matica

 

 

Mladinci Planinskega društva Celje-Matica smo se odločili za nekoliko drugačen izlet kot po navadi, zato smo se na velikonočni ponedeljek, 28.3.2016, odpravili v Pustolovski park Betnava v Mariboru.

Iz železniške postaje v Celju smo se odpravili okrog 7.30 ure, nato pa odšli vidno utrujeni v kavarno blizu pustolovskega parka. Po zadostni dozi kofeina smo se z več življenja kot v zgodnjih jutranjih urah odpravili v park, kjer smo se po uvodnem tečaju podali med ovire na drevesih. Sam park je sestavljen iz 7 različnih prog, ki se razlikujejo tako po višini kot tudi po težavnosti. Proge so prilagojene za vse starostne ter s pogumom prežete starostne skupine. Nekaj od nas pogumnežev se je lotilo vseh prog ter jih tudi uspešno zaključilo.

Po končanih adrenalinskih aktivnostih smo se z žuljavimi rokami vrnili na železniško postajo Maribor-Tezno ter zaključili nekoliko drugačno, a vendarle čudovito izkoriščeno planinsko druženje.

 

Tomaž Jerebic

 

Na vrh