Za prvi pohod letošnje sezone smo se mladinci odpravili na Mrzlo goro v Kamniško Savinjske Alpe. Zbrali smo se na običajnem zbirnem mestu, to je pri dvorani Zlatorog, ob 6 uri. Na dogovorjeno mesto sta prišla dva udeleženca in dva voznika, vsak s svojim avtom, ostale udeležence smo pa pobrali po poti. Udeležilo se je 6 mladincev in 2 vodnik-voznika.

Prvi postanek smo imeli v pekarni Mišmaš v Mozirju, kjer smo si dopolnili zaloge hrane in pijače. Od tam je sledila krajša vožnja do začetka vzpona v Logarski dolini. Pot nas je vodila do koče na Okrešlju, do katere smo potrebovali 40 minut. Na koči smo si napolnili energijo s sendvičem in čokolado, nato pa smo nadaljevali pot na Mrzlo goro. Do vrha s koče na Okrešlju smo potrebovali 3 ure in pol. Glavni vzpon na goro je “vseboval“ nekaj jeklenic in klinov, ki smo jih z veseljem preplezali, s še večjim veseljem smo pa prosto plezali po skali, saj druge izbire nismo imeli. Na vrhu smo imeli krasen razgled tako v Avstrijo, v kateri smo lahko tudi bili, kot v Slovenijo, poleg razgleda smo pa imeli še odlično malico. V času vzpona je bilo vreme “ta pravo“ za vzpon, saj ni bilo neposrednega sonca in še veter je malo popihaval. Na vrhu se je pa vreme razjasnilo, tako da ni oviralo razgleda.

Za sestop do koče na Okrešlju smo porabili slabe 3 ure. Na njej smo imeli daljši počitek, starejši pivo, mlajši pa kaj brezalkoholnega. Na koči smo ostali uro in pol, nato smo pa nadaljevali pot do avtomobilov. Tam smo se preobuli, pospravili nahrbtnike in opremo v avto in se odpeljali v Celje.

 

Pohod na Mrzlo goro je bila zelo lepa in zabavna izkušnja, več o pohodu si lahko ogledate v galeriji.

Domen Višanar

V času počitnic, 17. 8. in 18. 8. 2016 smo se mladi planinci in starši ob 5 uri zbrali pred dvorano Zlatorog in se z lastnimi prevozi odpeljali proti Mojstrani, v ledeniško dolino Kot, natančneje Lengarjev rovt, ki so ga naši vodniki izbrali za izhodišče. Po štirih urah hoje smo prispeli do Staničeve koče, kjer smo se nastanili, saj nas je presenetil dež. Naslednje jutro smo se že zgodaj zjutraj odpravili proti Kredarici od koder nas je pot v dveh navezah vodila na Triglav. Sestopili smo nazaj na Kredarico in nato v Krmo.

Skupino je sestavljalo 6 otrok, 9 staršev, 4 vodniki, spremljevalec in mentorica planinske skupine.

 

Tatjana Vodeb, mentorica​

V zgodnjih jutranjih urah nogometno obarvanega dne sem že dobil Aljažev klic, naj pridem do pekarne Mišmaš v Mozirju. Čez deset minut sem že bil tam, vendar se je izkazalo, da sem vseeno prepočasen. Fantje so me namreč že čakali. Vsedli smo se v avto in  odpeljali proti našemu izhodišču. Hitro smo se odpravili proti koči na Korošici, saj so se prijave pobirale do devetih. Igrišče je bilo odlično pripravljeno, kolikor se ga je pripraviti dalo. Na koči smo na hitro pomalicali nekaj domačih dobrot, ki jih je prinesel Alen. Prijavili smo ekipo in počakali na žreb. Ekipe so se zbrale, izžrebale so se skupine in turnir se je začel. Naša prva tekma se je končala brez zadetkov in smo zato streljali kazenske strele. Nažalost smo prvo tekmo izgubili. Za drugo tekmo smo malce spremenili taktiko, jo prilagodili na teren vendar smo po nepotrebnem dobili zadetek že na začetku. Potem smo se le zbrali in odigrali bolj odločno. Pritiskali smo in pritiskali in trud je bil poplačan, saj je na koncu prvega polčasa Aljaž padel in sodnik je piskal prosti strel s katerega smo zabili izenačujoč gol. Do konca tekme smo bili boljši nasprotnik, a nam vseeno ni uspelo zabiti še enkrat. Zopet so sledili kazenski streli, ki so nam bili tokrat bolj naklonjeni. To tekmo smo dobili in že smo računali kako morajo odigrati ostale ekipe da se še vseeno uvrstimo v polfinale. Zadnjo tekmo smo igrali proti Lučkim pubim. Zopet smo se postavili previsoko in po nepotrebnem iz protinapada dobili dva zadetka. Uspelo nam je znižati na 2:1,  za izenačenje pa nam je zmanjkalo časa zmankalo časa. Z nestrpnostjo smo čakali kaj se bo zgodilo na zadnji tekmi naše skupine. Sledila je dramatična tekma z veliko priložnostmi, vendar brez zadetkov. Po kazenskih strelih bi za krog drugouvrščenih v skupini potrebovali zmago ekipe Asterix. Uslišali so našo željo in tri ekipe smo imele enako točk na drugem mestu, zato je sledilo žrebanje. Imel sem srečno roko in naša ekipa se je uvrstila v polfinale, kjer so nas čakali lanskoletni prvaki turnirja, izkušena ekipa iz Šmartnega. Tekma se je začela in favoriti iz Šmartnega so potrdili premoč v uvodu. Uspeli smo se ubraniti in vzpostaviti našo igro. Zopet je bila cela kopica priložnosti vendar brez zadetkov. Kot že večkrat, so tekmo odločili kazenski streli, kjer pa smo imeli mirnejše živce in natančnejšo nogo. Uvrstili smo se v finale, kjer smo se zopet pomerili z Lučkimi pubi. Tokrat smo se bolje držali, odbijali vse njihove napade, imeli tudi sami resne priložnosti za gol, a so čisto na koncu le strli našo trdo obrambo in zadeli. Do konca smo imeli še dve smrtni priložnosti za gol. Žal sta ostali neizkoriščeni. Nič ne de, saj smo vseeno postali podprvaki nogometnega turnirja na Korošici. In to v drugem poskusu, a z zelo spremenjeno ekipo. Po podelitvi smo se hitro vrnili do avta, ker se je dvema članoma ekipe mudilo po nekih osebnih opravkih, ostali člani pa smo si še privoščili zmagoslavno pico v Mozirju v gostilni Pr' pek. Zelo lepo izkoriščen dan!

 

Jaka Kovše

Mladinci smo se tokrat odpravili na Brano. Zbrali naj bi se pred dvorano Zlatorog že ob peti uri zjutraj. Seveda so nekateri težko vstali in prišlo je do nekaj minutne zamude, a komaj omembe vredne. Naš vodnik je bil tokrat ob enem tudi naš šofer. Na dogovorjenem mestu je v svoj kombi “naložil” dva udeleženca, dva pa sva se pridružila nekaj kilometrov kasneje, v Šempetru na avtobusni postaji. Torej, vodnik in štirje udeleženci. Med njimi ena sama punca, ki pa ji seveda ni bilo hudo z nami. Kljub zgodnji uri so kombi napolnili zvoki glasnega smeha. Seveda, brez tega na naših izletih pač ne gre.

 

Prvi postanek smo opravili v Mozirju, kjer smo se ustavili v pekarni Miš Maš. Ob prijetnem pogovoru smo popili kavo, nato pa se takoj odpravili naprej proti Logarski dolini. Približno ob sedmi uri smo prispeli v Logarsko, obuli planinske čevlje, na ramena oprtali nahrbtnike in se odpravili proti koči na Okrešlju. Takoj se je videlo, da smo izbrali super dan, čeprav je bila popoldanska napoved bolj slaba. Do koče smo hodili kakšnih 40 minut in tam opravili krajši postanek, popili malo vode ter pojedli nekaj za energijo. Potem smo se odpravili naprej proti našemu cilju. Sonce so zakrili oblaki, kar nas sploh ni motilo, saj ni bilo tako vroče. Pot je vodila po takšnem terenu, da smo si morali nadeti tudi čelade. Čakalo nas je tudi nekaj klinov in jeklenic, ki pa smo jih z veseljem preplezali. Po slabi uri hoje smo prispeli na kočo na Kamniškem sedlu, in ker smo imeli dovolj časa, smo se odločili za dopoldansko malico. Nato nas je čakala še približno ura hoje do vrha. Sledilo je nekaj naporne hoje po melišču, ampak ob takšni družbi je minila kot bi mignil. Končno smo zagledali križ na vrhu Brane. Kljub oblakom, smo imeli izvrsten razgled na vse strani, kar je pomenilo, da je nastalo nekaj lepih “fotk”, ki jih boste našli v galeriji.

Pot navzdol je seveda minevala hitreje, ampak vseeno smo morali biti previdni. V skladu z vremensko napovedjo so se na nebu začeli nabirati temni oblaki iz vseh strani. Pihati pa je začel tudi nič kaj prijeten veter. Vendar smo se tako zatopili v pogovor, da sploh nismo vedeli kdaj smo prišli do koče na Okrešlju. Vreme je kazalo, da bo vsak čas začelo deževati, ampak mi smo se vseeno  posedli pred kočo in si naročili zasluženo hladno pivo ter topel obrok.

Ko smo pojedli in popili smo se začeli pripravljati na odhod. Nismo še prišli 100 metrov od koče, ko se je z neba ulilo na nas. Vseeno smo hodili naprej in ko smo prišli ven iz gozda na skale nad slapom Rinka, je dež že ponehal. Pokazalo se je sonce in nas začelo prijetno greti. Pazljivo smo stopali po mokrih skalah in hitro prišli do kombija. Na hitro smo se preoblekli in preobuli ter se odpravili proti domu.

Kaj kmalu je vodnik Götz prišel na dan z idejo, da nekje ob poti namočimo noge v Savinjo. Predlagal nam je Natur plac na Ljubnem ob Savinji. Nihče od nas ni vedel kje je to, a smo bili vsi navdušeni, ko smo prišli tja. Zares lep prostor s kar globokim tolmunom.

Potem smo se sezuli in končno namočili utrujene noge v mrzlo Savinjo. No, na koncu nismo ostali samo pri nogah, čez pet minut nas je bilo že vseh pet v spodnjih hlačah na bregu. Vsi smo se vrgli v zares mrzlo reko. Tako, da smo tudi vsi štirje fantje za par minut postali dame. :P

Večkrat smo se še vrgli v reko in ko je bilo dovolj smo se nastavili soncu in se posušili. Ko smo se oblekli, smo se vrnili v kombi in se odpravili v domače kraje.

 

Spet smo doživeli lepo izkušnjo. Imeli smo se super, kar se imamo tako ali tako vedno! Lahko je žal vsakemu, ki se izleta ni udeležil. Upam, da nas bo naslednjič več. Kot dokaz, kako noro smo se imeli pa pobrskajte po galeriji.

 

Aljaž Majer

Na spodnji povezavi si lahko ogledate video lanskoletnega tabora v Lokvah! 

Klik: https://www.youtube.com/watch?v=Tf-G8PbnFZ0

 

 

Na vrh