Pošljite sporočilo SMS s ključno besedo KOROSICA5 na številko 1919 in prispevali boste 5 EUR za izgradnjo novega planinskega doma na Korošici, ki je pogorel Oktobra 2017.
Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Izimobila, A1, T-2 in Telemacha.
Pravila in pogoje za sodelovanje pri storitvi SMS-donacija si lahko ogledate tukaj: posta.amis.pdf

Mladinci

Sobota, 10. maj 2014

Klemenča Jama, Strelovec, Okrešelj

V soboto, 10. maja 2014, smo se ob 6.30 uri zbrali pred Zlatorogom, da bi se odpravili na dvodnevni izlet v neznano. Ko smo se z manjšo zamudo odpeljali, so kmalu na dan prišle »skrajno tajne informacije«, da odhajamo v vedno čudovito Logarsko dolino. Najprej smo se ustavili pri Domu planincev, in se odpravili proti Klemenči Jami.

Pot je zaradi obilice smeha minila hitro in na naši prvi postojanki smo si vzeli čas za malico. Izlet smo nadaljevali proti Strelovcu, mimo stoletnega macesna, kmalu pa smo prišli do snežišča. Spremljala nas je psička Benča in nam kazala pot. Malce razočarani smo ugotovili, da vrha ne bomo dosegli, saj je bil teren zaradi snega prenevaren. Vrnitev je spremljalo veliko padcev in zdrsov po snegu, vendar smo se varno vrnili v dolino.

Odpeljali smo se pod slap Rinko, si oprtali nahrbtnike in vzeli pod noge še zadnji košček poti. Po slabi uri hoje smo dosegli naš končni cilj tega dneva – Dom na Okrešlju. Po okusni večerji smo se še malo družili, nato pa izmučeni popadali v postelje.

 

Nedelja, 11. maj 2014

Okrešelj, Erjavčeva jama, Celje

Zjutraj smo se eni bolj, drugi manj spočiti, prebudili v megleno jutro. V koči na Okrešlju, kjer smo se nastanili prejšnji dan okoli sedme ure zvečer, smo najprej pospravili ležišča, potem pa se odpravili na zajtrk, ki nam ga je pripravilo prijazno osebje koče.

Po zajtrku smo preverili, če je v nahrbtnikih vse potrebno za pohod in se želeli odpraviti novim višavam naproti.  Naenkrat nas je presenetil dež, ki nam je onemogočil ta podvig. Vodstvo izleta je sklenilo da je bolje, če se odpravimo nazaj v Logarsko dolino.

Pot iz Okrešlja proti dolini nas je kot prejšnji dan vodila mimo izvira reke Savinje, slapa Rinke in Orlovega gnezda.  Kmalu smo prispeli do mesta, kjer smo prejšnji dan pustili avtomobila in tam poskrbeli še za nekaj skupinskih fotografij z novimi majicami naše skupine. J Kasneje smo se odpeljali  iz krajinskega parka in se odpravili proti izhodu Logarske doline.

Podali smo se na manjši pohod, katerega pot nas je peljala v strm hrib, mimo manjše jame, ki je bila kljub svoji majhnosti fascinantna. Nazaj dol smo šli mimo mnogih, zaradi žledu podrtih dreves, ki so nam bili manjša ovira, a smo jo, kot izkušeni planinci, z lahkoto premagali. Spustili smo se do parkirišča in nekaj  planincev se nas je odločilo za kopanje v reki Savinji, katere temperatura je bila letnemu času primerna.  Ko smo prestali »osvežilno« kopanje, smo se hitro posušili, oblekli in se spravili na hrano, ki nam je ostala v nahrbtnikih. Ko smo se pogreli in najedli smo se vsi prijetno utrujeni in dobre volje odpeljali proti Celju, kjer se je pred Zlatorogom končal naš dvodnevni izlet.  J

  

Blažka Klarič in Hana Podjed 

Obvezno poglejte tudi slike ! J

 

 

V soboto, 22.3 smo z mladinci izvedli nov izlet. Skupinica je bila sicer mala, vendar je bil izlet zato veliko bolj zanimiv in zabaven. Ob 6. uri zjutraj smo se zbrali na železniški postaji v Celju, dvajset minut kasneje pa smo že sedli na vlak za Zidani Most. Tam smo prestopili na drug vlak in se odpeljali do Brega, naše končne postaje. Zatopljeni v klepet smo se odpravili proti Lisci.

Pot se je vseskozi rahlo vzpenjala, vodila pa nas je skozi majhno naselje Razbor, skozi gozd in mimo cerkve Sv. Jošta in že smo bili na koči. Čas nam je zaradi obilice smeha in »čveka« zelo hitro minil. Tudi vreme pa nam je bilo takrat še naklonjeno.

Na koči smo popili čaj, nekaj malega pomalicali in se nato še posladkali. Čez nekaj časa smo naredili še skupinsko sliko na vrhu Lisce in se nato odpravili proti cerkvi Sv. Lovrenca. Pot je bila zelo lepa, čez gozd ter čez dolg travnik, ta pa se je rahlo povzpel proti cerkvi. Naredili smo krajšo pavzo, ampak vodnik Götz nas je hitro odpeljal naprej po poti na Veliko Kozje. Vreme se je tukaj že pokvarilo, postalo je oblačno in pihal je kar močan veter. Seveda pa nas to ni zmotilo. Pot do zadnjega klanca ni bila težka, nato pa se je kar močno povzpela proti vrhu. Med tisto krajšo pavzo na vrhu pa je prvič začelo škropiti ampak ni trajalo dolgo. Mi, še kar do ušes nasmejani, smo se odpravili navzdol proti Gašperjevi koči. Pot do koče je bila strma in, zaradi velike količine listja na tleh, tudi zelo spolzka. Pri koči smo spet naredili malo daljšo pavzo. Sedli smo zunaj za mize, saj je bila koča zaprta in pojedli še preostanek malice.

Ko smo pojedli, smo odšli še na zadnji del poti. Ta je šla večino časa po cesti. Malo čez tretjo uro popoldan smo prispeli v Zidani Most. Ker smo vlak imeli šele ob štirih, smo si na železniški postaji privoščili zasluženo hladno pijačo. Nato smo sedli na vlak in se odpeljali nazaj proti Celju.

Torej mladinci smo doživeli še en čudovit izlet. Mislim da je bil to eden boljših izletov in vem, da bi se vsi prisotni strinjali z mano! J

Aljaž Majer

 

Pa še nekaj utrinkov!

 

V soboto, 15.2.2014 smo se  mladinci PD Matica Celje ob 10 uri zbrali pred OŠ Lava v Celju. Na šoli imajo prostore urejene za plezanje, ki so opremljeni z umetnimi plezalnimi stenami, katere smo obiskali. Zaradi slabih vremenskih razmer in napovedi, smo prvotno mišljeni izlet na Kriško goro spremenili v športno dopoldansko druženje s pridihom adrenalina. Nekaj časa smo si podajali nogometno žogo in se na igrišču malo razmigali, ampak zaradi močnega vetra izvajanje česa drugega (npr. badmintona..) ni prišlo v poštev. Domov smo začeli odhajati okoli 12.-13. ure.

 

Meni se zdi, da smo vsi uživali, tudi za hrano in pijačo smo poskrbeli, tako da nam nič ni manjkalo. Bilo je lepo preživeto sobotno dopoldne, vredno ponovitve!  J

Luka Pestivšek

--> Galerija

 

V soboto, 21.12. smo se mladinci planinskega društva Celje - Matica podali novim dogodivščinam naproti. Že zelo zgodaj, ob 6.45 smo se zbrali pred dvorano Zlatorog, se prešteli in se odpravili proti Uršlji gori na katero smo se tisti dan vzpeli. S kombijem smo se dvignili do poštarskega doma, potem pa kot pravi planinci vzeli pot pod noge in se odpravili proti vrhu. Pot je bila razgibana in na začetku nenaporna, po vijugasti cesti smo se vzpenjali vedno višje in kmalu zavili v gozd. Višje kot smo bili, hladneje je postajalo, a mi zaradi tempa hoje in klepetavosti tega sploh nismo opazili. Da so zimske temperature res prisotne, pa je postalo jasno, ko smo videli kako se ob poti pojavljajo vedno večje kepice snega, ki so se kmalu spremenile v pravo snežno pokrajino. Seveda smo se na mrzlo zimsko vreme pripravili in smo bili vsi opremljeni s kapami, rokavicami, gamašami... Nekateri, še posebno resni planinci, celo z derezami :D.  Bilo je zelo lepo in zasneženo okolje, ki nas je še bolj navdajalo z zimsko radostjo. Ko smo bili že res visoko, na približno 1600m nadmorske višine so na nas začele padati lahke snežinke, a nas niso ustavile, tudi ko so se spremenile v oster sneženi veter, ki je z višin pihal v nas. Kmalu smo, prijetno utrujeni in lačni, prispeli v kočo pod Uršljo goro, kjer smo si privoščili zaslužen počitek, spili skodelico čaja in se najedli. Pogreli smo se ob topli peči in čez dobro uro in pol nadaljevali našo pot proti samemu vrhu Uršlje gore. Bili smo veseli ko smo ga osvojili, četudi malce razočarani, ker zaradi megle nismo videli razgleda. Potem je sledil sestop. Bil je precej duhovit, saj smo bili priča mnogim smešnim padcem zaradi poledice, a k sreči ni bilo večjih težav, saj smo vsi pridno sledili navodilom, ki smo jih dobili od vodstva izleta. Ko smo bili že dovolj nizko, da ni bilo več sledi snega, smo pot nadaljevali skozi gozd, ki je bil zelo temačen, a kljub temu lepo zimsko obarvan. Ob velikem drevesu smo posneli tudi nekaj fotografij in se na koncu spustili do mesta, kjer nas je čakal prevoz - do Poštarskega doma. V Celje smo se vrnili okoli 17. Ure. Vsi živi, celi in zdravi ter zadovoljni in polni vtisov smo se poslovili in odpravili domov.

 Hana Podjed

 

 

V soboto 30.11.2013 sem se udeležil mojega prvega izleta v družbi mladincev planinskega društva Celje – Matica. In sicer odpravili smo se na Boskovec.

Naša enodnevna avantura se je začela zjutraj ob 6.45 pred dvorano Zlatorog. Kot  po navadi sta naši dve punci na zborno mesto prispeli zadnji, z nekajminutno zamudo. Ko nas je bilo vseh pet prisotnih, smo se odpravili proti Šempetru, kjer smo pobrali še enega vodnika in se odpeljali do Šmihela, kjer smo izstopili in pot nadaljevali peš. Teren je bil zmrznjen, kaj kmalu pa smo začeli hoditi po snegu. Sneg nas je spremljal vse do Mozirske koče, kjer smo se malo okrepčali, si nadeli gamaše in zabrodili v sneg proti Boskovcu. Snega je bilo od Mozirske koče naprej približno do kolena. Ponekod je bil zmrznjen in smo lahko nekateri hodili kar po površini, ponekod pa se nam je iznenada udrlo in  kaj hitro smo imeli snega spet do kolen. Iz Boskovca smo se po drugi poti vrnili do Mozirske koče, kjer smo se  ponovno okrepčali. V topli koči smo se kar malce polenili in je kar nismo hoteli zapustiti.

Ko smo opazili, da nas bo dobila tema, če se res ne bomo odpravili, smo odpeketali do našega kombija in se srečni, živi in zdravi ter z novimi doživetji vrnili v Celje. J

Matej Kostajnšek  

 

Stran 4 od 7

Na vrh

Za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje uporabljamo piškotke

  
EU Cookie Directive plugin by www.channeldigital.co.uk