Pošljite sporočilo SMS s ključno besedo KOROSICA5 na številko 1919 in prispevali boste 5 EUR za izgradnjo novega planinskega doma na Korošici, ki je pogorel Oktobra 2017.
Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Izimobila, A1, T-2 in Telemacha.
Pravila in pogoje za sodelovanje pri storitvi SMS-donacija si lahko ogledate tukaj: posta.amis.pdf

Mladinci

V soboto, 21.12. smo se mladinci planinskega društva Celje - Matica podali novim dogodivščinam naproti. Že zelo zgodaj, ob 6.45 smo se zbrali pred dvorano Zlatorog, se prešteli in se odpravili proti Uršlji gori na katero smo se tisti dan vzpeli. S kombijem smo se dvignili do poštarskega doma, potem pa kot pravi planinci vzeli pot pod noge in se odpravili proti vrhu. Pot je bila razgibana in na začetku nenaporna, po vijugasti cesti smo se vzpenjali vedno višje in kmalu zavili v gozd. Višje kot smo bili, hladneje je postajalo, a mi zaradi tempa hoje in klepetavosti tega sploh nismo opazili. Da so zimske temperature res prisotne, pa je postalo jasno, ko smo videli kako se ob poti pojavljajo vedno večje kepice snega, ki so se kmalu spremenile v pravo snežno pokrajino. Seveda smo se na mrzlo zimsko vreme pripravili in smo bili vsi opremljeni s kapami, rokavicami, gamašami... Nekateri, še posebno resni planinci, celo z derezami :D.  Bilo je zelo lepo in zasneženo okolje, ki nas je še bolj navdajalo z zimsko radostjo. Ko smo bili že res visoko, na približno 1600m nadmorske višine so na nas začele padati lahke snežinke, a nas niso ustavile, tudi ko so se spremenile v oster sneženi veter, ki je z višin pihal v nas. Kmalu smo, prijetno utrujeni in lačni, prispeli v kočo pod Uršljo goro, kjer smo si privoščili zaslužen počitek, spili skodelico čaja in se najedli. Pogreli smo se ob topli peči in čez dobro uro in pol nadaljevali našo pot proti samemu vrhu Uršlje gore. Bili smo veseli ko smo ga osvojili, četudi malce razočarani, ker zaradi megle nismo videli razgleda. Potem je sledil sestop. Bil je precej duhovit, saj smo bili priča mnogim smešnim padcem zaradi poledice, a k sreči ni bilo večjih težav, saj smo vsi pridno sledili navodilom, ki smo jih dobili od vodstva izleta. Ko smo bili že dovolj nizko, da ni bilo več sledi snega, smo pot nadaljevali skozi gozd, ki je bil zelo temačen, a kljub temu lepo zimsko obarvan. Ob velikem drevesu smo posneli tudi nekaj fotografij in se na koncu spustili do mesta, kjer nas je čakal prevoz - do Poštarskega doma. V Celje smo se vrnili okoli 17. Ure. Vsi živi, celi in zdravi ter zadovoljni in polni vtisov smo se poslovili in odpravili domov.

 Hana Podjed

 

 

V soboto 30.11.2013 sem se udeležil mojega prvega izleta v družbi mladincev planinskega društva Celje – Matica. In sicer odpravili smo se na Boskovec.

Naša enodnevna avantura se je začela zjutraj ob 6.45 pred dvorano Zlatorog. Kot  po navadi sta naši dve punci na zborno mesto prispeli zadnji, z nekajminutno zamudo. Ko nas je bilo vseh pet prisotnih, smo se odpravili proti Šempetru, kjer smo pobrali še enega vodnika in se odpeljali do Šmihela, kjer smo izstopili in pot nadaljevali peš. Teren je bil zmrznjen, kaj kmalu pa smo začeli hoditi po snegu. Sneg nas je spremljal vse do Mozirske koče, kjer smo se malo okrepčali, si nadeli gamaše in zabrodili v sneg proti Boskovcu. Snega je bilo od Mozirske koče naprej približno do kolena. Ponekod je bil zmrznjen in smo lahko nekateri hodili kar po površini, ponekod pa se nam je iznenada udrlo in  kaj hitro smo imeli snega spet do kolen. Iz Boskovca smo se po drugi poti vrnili do Mozirske koče, kjer smo se  ponovno okrepčali. V topli koči smo se kar malce polenili in je kar nismo hoteli zapustiti.

Ko smo opazili, da nas bo dobila tema, če se res ne bomo odpravili, smo odpeketali do našega kombija in se srečni, živi in zdravi ter z novimi doživetji vrnili v Celje. J

Matej Kostajnšek  

 

V soboto, 26. 10. smo se odpravili že na drugi izlet v mesecu oktobru. Naš tokratni cilj je bila Raduha.
Zjutraj smo se dobili pred dvorano Zlatorog, se »napokali« v oba kombija in se odpeljali proti Solčavi.  Ker so v tem času začeli z obnovo ceste pri Igli, smo na pot krenili v upanju, da nam uspe Iglo  prečkati še pred osmo uro. To nam je uspelo in po krajšem postanku v Solčavi in zadnjih nakupih zaloge hrane za izlet, smo se odpeljali naprej, do najvišje ležeče kmetije v Sloveniji, kmetije Bukovnik. Tu smo si razdelili samovarovalne komplete, pasove in čelade, ter se peš odpravili proti Grohatu. Po dvajsetih minutah hoje smo si na koči na Grohatu privoščili vroč čaj in zajtrk. S polnimi želodčki smo se nato podali proti vrhu Raduhe.
 

Pot se je kmalu začela vzpenjati in po nekaj minutah hoje, z nič kaj počasnim tempom, smo prispeli na predel, kjer smo si morali nadeti čelade, obleči pasove ter samovarovalne komplete. Pot se je nato vzpenjala še bolj strmo. Na tistih bolj izpostavljenih delih je bila zavarovana z jeklenico in tam smo lahko prvič v tem letu preizkusili samovarovalne komplete. Po približno dveh urah hoje, plezanja in samovarovanja se je pred nami pojavil vrh Raduhe. Prihod na vrh nam je postregel s čudovitim razgledom. Uživali smo ob pogledu na Ljubljansko kotlino, ki so jo popolnoma prekrivali oblaki, med tem, ko smo mi, vsi presrečni uživali na sončku na nadmorski višino 2062m. Ker je bil dan res lep, sonce pa je grelo naša telesa, se nam ni mudilo v dolino. Na vrhu smo si privoščili malico in sproščeno poležavali na mehki travi.

 Po dolgem počitku smo se odpravili proti vznožju. Tokrat smo ubrali drugo pot. Vračali smo se čez Durce, vmes pa smo napravili še en daljši počitek na Lanežu. Danes se nam res ni nikamor mudilo. Ko smo se naveličali poležavanja na travi in prijetnega kramljanja, smo se odpravili nazaj proti Grohatu.  Sproščen klepet med hojo, nam je prinesel kar boleč padec ene izmed udeleženk, ki pa se je na srečo končal le z nekaj odrgninami. Po tem smo nato vsi nekoliko bolj previdno sestopali po spolzki poti, ki nas je kmalu pripeljala do koče. Tu so si nekateri privoščili toplo kosilo, vsi skupaj pa smo uživali ob pogledu na vrh gore, ki smo jo danes osvojili. Čakal nas je le še krajši del poti do kombijev. Tam smo sezuli planinske čevlje, vrnili sposojene pasove ter čelade in še zadnjič uživali ob pogledu na gore v okolici, kjer je sonce ravno zahajalo. Ob sončnem zahodu smo se nato odpeljali nazaj proti Celju. Čeprav smo se vrnili dve ure kasneje, kot je bilo predvideno, nikomur ni bilo žal, saj smo v dnevu zares uživali.

 

Ana Marija Langeršek, vodja mladinske skupine

 

V Nacionalni park Paklenica smo se odpravili v petek, 4.10.2013. Malo pred 17. uro smo se zbrali pred dvorano Zlatorog v Celju. Vsi polni dobre volje smo se razporedili v dva kombija ter avtomobil in se odpravili na štiri in pol urno vožnjo proti Paklenici. Pot je minila dokaj hitro, saj smo se med vožnjo zelo zabavali. Poslušali glasbo, pogovarjali in se igrali kar nekaj besednih iger. Naredili smo tudi nekaj postankov za hrano oz. pijačo. Približno ob pol deseti uri zvečer smo prispeli na cilj in se nastanili v velik apartma z skupno kuhinjo. Sledila je mala večerja- vsak si je prinesel kaj s seboj, nato pa kratek družaben večer zunaj na terasi. Zaradi celotnega dneva smo bili vsi utrujeni in smo kasneje kar »popadali« v postelje.

Naslednje jutro smo vstali že ob sedmi uri zjutraj, pojedli zajtrk in se z kombijema odpeljali do začetka kanjona Male Paklenice, od koder smo pot nadaljevali peš naprej po kanjonu. Pot je bila razgibana, zato smo se vseskozi malo vzpenjali in spuščali, vendar ti vzponi niso bili hudi. Pot po kanjonu je zaznamovalo tudi kar nekaj odsekov, pri katerih smo morali uporabiti nekaj naših plezalnih spretnosti. Dalo se je opaziti tudi nekaj zanimivih podob v skalah za katere smo potrebovali veliko domišljije, da smo jih lahko videli. Po približno dveh urah in pol je naša pot zavila levo in se prvič malo bolj vzpela v hrib, ampak tudi ta vzpon je trajal le dobre pol ure. Tako smo si po treh urah sproščene in zabavne hoje privoščili malico, ki smo jo prinesli s sabo.

Ravno ko smo se začeli odpravljati pa nas je dobil rahel dež, ki pa je trajal le toliko, da so bile skale in korenine na poti navzdol spolzke in smo morali biti še bolj previdni. V nadaljevanju poti smo se samo še spuščali proti kanjonu Velike Paklenice. Tam smo spet naredili krajšo pavzo, da bi si ogledali nekaj plezalcev, ki so plezali po zahtevnih naravnih plezalnih stenah. Potem je pred nami ostal še zadnji in najlažji del poti do apartmaja. Kakšno uro smo še hodili po cesti, ter po približno šestih urah prispeli v apartma. Večina je najprej skočila pod tuš, čez dobro uro pa smo imeli pozno kosilo, makarone z mesno omako. Bilo je zelo okusno! Po kosilu smo se odpravili na sprehod ob morju. Za kopanje je bilo sicer premrzlo, ampak že to da smo bili tako blizu morja je bilo super. Večer smo nadaljevali v apartmaju. Igrali smo razne družabne igre kot so Moja Slovenija, Activity, Odkrivanje imen, karte. Prisotnega je bilo veliko smeha ter seveda dobre volje. Skratka, preživeli smo izjemno lep večer.

V nedeljo smo si lahko privoščili malo daljši spanec, nekateri kar precej daljši zaradi dolge noči. Po zajtrku so se nekateri odpravili na Mali in Veliki Vitrenik, približno uro oziroma uro in pol oddaljena hriba. Drugi so se z avtom odpeljali v Zadar na tržnico, tretji pa smo ostali v apartmaju in se zelo zabavali ob kuhanju krompirjevega golaža, ki smo go kasneje imeli za kosilo. Po kosilu smo pospravili apartma, v vozila zložili našo prtljago in se odpravili nazaj proti Celju. Po še eni zabavni vožnji smo se po petih urah pripeljali nazaj pred dvorano Zlatorog, kjer so nas pričakali starši.

Mislim da smo preživeli en čudovit vikend ob morju in v prelepi naravi Nacionalnega parka Paklenica. Vsi bi tam ostali še malo dlje, kar pa na žalost ni bilo mogoče. Bi se pa kaj takšnega definitivno izplačalo ponoviti in mislim, da kdaj tudi bomo!!

  Aljaž Majer, 16 let

 

Oglejte si tudi galerijo! :)

 

 

                Mladinci PD Celje Matica smo se letos odločili, da se bomo udeležili nogometnega turnirja na Korošici.  In res, v soboto 17.8.2013 smo se »napakirali« v dva avtomobila ter se odpeljali planini Podvežak naproti.  Po uri in pol zabavne vožnje smo prispeli ter se hitro odpravili proti Korošici, saj smo bili nekoliko na tesnem s časom. Po kratki malici je sledil žreb skupin, kjer naš Boštjan ni imel prav srečne roke, saj smo pristali v skupini s štirimi ekipami. Glede na besede fantov: v najtežji skupini! L Poleg Boštjana so našo ekipo sestavljali še Jaka, Aljaž, Jure, Filip in Amadej, ki so se najprej pomerili proti ekipi Petrovče mladi.  Že v prvi minuti tekme so jim zabili gol, rezultat ena proti nič pa so naši mladinci obdržali do konca tekme. 

                Pozornosti gledalcev ter drugih ekip pa nismo pritegnili le z zmago temveč tudi z našimi majčkami, ki so bile daleč najbolj opazne.  Po malo daljši pavzi se je naša ekipa pomerila še proti ekipi Kalimero. Celotno tekmo so se naši dobro držali, vendar pa so v zadnji minuti prejeli usoden gol. Ena zmaga ter en poraz sta bila dovolj za končno četrto mesto.

                 Čeprav nismo dosegli pokala, smo se vseeno odločili, da si zaslužimo nagrado, zato smo se na poti proti domu ustavili še na zelo zasluženi pici, kjer nam je naša Tatjana razdelila tudi »tolažilne« nagrade. Domov smo prišli zelo dobre volje, saj smo preživeli res lep dan v najboljši družbi – skupaj! J

Tukaj pa je še nekaj foto utrinkov! --> Galerija

Barbara Fidler, načelnica MO

 

 

Stran 5 od 7

Na vrh

Za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje uporabljamo piškotke

  
EU Cookie Directive plugin by www.channeldigital.co.uk