Pošljite sporočilo SMS s ključno besedo KOROSICA5 na številko 1919 in prispevali boste 5 EUR za izgradnjo novega planinskega doma na Korošici, ki je pogorel Oktobra 2017.
Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Izimobila, A1, T-2 in Telemacha.
Pravila in pogoje za sodelovanje pri storitvi SMS-donacija si lahko ogledate tukaj: posta.amis.pdf

Mladinci

V soboto, 26. 10. smo se odpravili že na drugi izlet v mesecu oktobru. Naš tokratni cilj je bila Raduha.
Zjutraj smo se dobili pred dvorano Zlatorog, se »napokali« v oba kombija in se odpeljali proti Solčavi.  Ker so v tem času začeli z obnovo ceste pri Igli, smo na pot krenili v upanju, da nam uspe Iglo  prečkati še pred osmo uro. To nam je uspelo in po krajšem postanku v Solčavi in zadnjih nakupih zaloge hrane za izlet, smo se odpeljali naprej, do najvišje ležeče kmetije v Sloveniji, kmetije Bukovnik. Tu smo si razdelili samovarovalne komplete, pasove in čelade, ter se peš odpravili proti Grohatu. Po dvajsetih minutah hoje smo si na koči na Grohatu privoščili vroč čaj in zajtrk. S polnimi želodčki smo se nato podali proti vrhu Raduhe.
 

Pot se je kmalu začela vzpenjati in po nekaj minutah hoje, z nič kaj počasnim tempom, smo prispeli na predel, kjer smo si morali nadeti čelade, obleči pasove ter samovarovalne komplete. Pot se je nato vzpenjala še bolj strmo. Na tistih bolj izpostavljenih delih je bila zavarovana z jeklenico in tam smo lahko prvič v tem letu preizkusili samovarovalne komplete. Po približno dveh urah hoje, plezanja in samovarovanja se je pred nami pojavil vrh Raduhe. Prihod na vrh nam je postregel s čudovitim razgledom. Uživali smo ob pogledu na Ljubljansko kotlino, ki so jo popolnoma prekrivali oblaki, med tem, ko smo mi, vsi presrečni uživali na sončku na nadmorski višino 2062m. Ker je bil dan res lep, sonce pa je grelo naša telesa, se nam ni mudilo v dolino. Na vrhu smo si privoščili malico in sproščeno poležavali na mehki travi.

 Po dolgem počitku smo se odpravili proti vznožju. Tokrat smo ubrali drugo pot. Vračali smo se čez Durce, vmes pa smo napravili še en daljši počitek na Lanežu. Danes se nam res ni nikamor mudilo. Ko smo se naveličali poležavanja na travi in prijetnega kramljanja, smo se odpravili nazaj proti Grohatu.  Sproščen klepet med hojo, nam je prinesel kar boleč padec ene izmed udeleženk, ki pa se je na srečo končal le z nekaj odrgninami. Po tem smo nato vsi nekoliko bolj previdno sestopali po spolzki poti, ki nas je kmalu pripeljala do koče. Tu so si nekateri privoščili toplo kosilo, vsi skupaj pa smo uživali ob pogledu na vrh gore, ki smo jo danes osvojili. Čakal nas je le še krajši del poti do kombijev. Tam smo sezuli planinske čevlje, vrnili sposojene pasove ter čelade in še zadnjič uživali ob pogledu na gore v okolici, kjer je sonce ravno zahajalo. Ob sončnem zahodu smo se nato odpeljali nazaj proti Celju. Čeprav smo se vrnili dve ure kasneje, kot je bilo predvideno, nikomur ni bilo žal, saj smo v dnevu zares uživali.

 

Ana Marija Langeršek, vodja mladinske skupine

 

V Nacionalni park Paklenica smo se odpravili v petek, 4.10.2013. Malo pred 17. uro smo se zbrali pred dvorano Zlatorog v Celju. Vsi polni dobre volje smo se razporedili v dva kombija ter avtomobil in se odpravili na štiri in pol urno vožnjo proti Paklenici. Pot je minila dokaj hitro, saj smo se med vožnjo zelo zabavali. Poslušali glasbo, pogovarjali in se igrali kar nekaj besednih iger. Naredili smo tudi nekaj postankov za hrano oz. pijačo. Približno ob pol deseti uri zvečer smo prispeli na cilj in se nastanili v velik apartma z skupno kuhinjo. Sledila je mala večerja- vsak si je prinesel kaj s seboj, nato pa kratek družaben večer zunaj na terasi. Zaradi celotnega dneva smo bili vsi utrujeni in smo kasneje kar »popadali« v postelje.

Naslednje jutro smo vstali že ob sedmi uri zjutraj, pojedli zajtrk in se z kombijema odpeljali do začetka kanjona Male Paklenice, od koder smo pot nadaljevali peš naprej po kanjonu. Pot je bila razgibana, zato smo se vseskozi malo vzpenjali in spuščali, vendar ti vzponi niso bili hudi. Pot po kanjonu je zaznamovalo tudi kar nekaj odsekov, pri katerih smo morali uporabiti nekaj naših plezalnih spretnosti. Dalo se je opaziti tudi nekaj zanimivih podob v skalah za katere smo potrebovali veliko domišljije, da smo jih lahko videli. Po približno dveh urah in pol je naša pot zavila levo in se prvič malo bolj vzpela v hrib, ampak tudi ta vzpon je trajal le dobre pol ure. Tako smo si po treh urah sproščene in zabavne hoje privoščili malico, ki smo jo prinesli s sabo.

Ravno ko smo se začeli odpravljati pa nas je dobil rahel dež, ki pa je trajal le toliko, da so bile skale in korenine na poti navzdol spolzke in smo morali biti še bolj previdni. V nadaljevanju poti smo se samo še spuščali proti kanjonu Velike Paklenice. Tam smo spet naredili krajšo pavzo, da bi si ogledali nekaj plezalcev, ki so plezali po zahtevnih naravnih plezalnih stenah. Potem je pred nami ostal še zadnji in najlažji del poti do apartmaja. Kakšno uro smo še hodili po cesti, ter po približno šestih urah prispeli v apartma. Večina je najprej skočila pod tuš, čez dobro uro pa smo imeli pozno kosilo, makarone z mesno omako. Bilo je zelo okusno! Po kosilu smo se odpravili na sprehod ob morju. Za kopanje je bilo sicer premrzlo, ampak že to da smo bili tako blizu morja je bilo super. Večer smo nadaljevali v apartmaju. Igrali smo razne družabne igre kot so Moja Slovenija, Activity, Odkrivanje imen, karte. Prisotnega je bilo veliko smeha ter seveda dobre volje. Skratka, preživeli smo izjemno lep večer.

V nedeljo smo si lahko privoščili malo daljši spanec, nekateri kar precej daljši zaradi dolge noči. Po zajtrku so se nekateri odpravili na Mali in Veliki Vitrenik, približno uro oziroma uro in pol oddaljena hriba. Drugi so se z avtom odpeljali v Zadar na tržnico, tretji pa smo ostali v apartmaju in se zelo zabavali ob kuhanju krompirjevega golaža, ki smo go kasneje imeli za kosilo. Po kosilu smo pospravili apartma, v vozila zložili našo prtljago in se odpravili nazaj proti Celju. Po še eni zabavni vožnji smo se po petih urah pripeljali nazaj pred dvorano Zlatorog, kjer so nas pričakali starši.

Mislim da smo preživeli en čudovit vikend ob morju in v prelepi naravi Nacionalnega parka Paklenica. Vsi bi tam ostali še malo dlje, kar pa na žalost ni bilo mogoče. Bi se pa kaj takšnega definitivno izplačalo ponoviti in mislim, da kdaj tudi bomo!!

  Aljaž Majer, 16 let

 

Oglejte si tudi galerijo! :)

 

 

                Mladinci PD Celje Matica smo se letos odločili, da se bomo udeležili nogometnega turnirja na Korošici.  In res, v soboto 17.8.2013 smo se »napakirali« v dva avtomobila ter se odpeljali planini Podvežak naproti.  Po uri in pol zabavne vožnje smo prispeli ter se hitro odpravili proti Korošici, saj smo bili nekoliko na tesnem s časom. Po kratki malici je sledil žreb skupin, kjer naš Boštjan ni imel prav srečne roke, saj smo pristali v skupini s štirimi ekipami. Glede na besede fantov: v najtežji skupini! L Poleg Boštjana so našo ekipo sestavljali še Jaka, Aljaž, Jure, Filip in Amadej, ki so se najprej pomerili proti ekipi Petrovče mladi.  Že v prvi minuti tekme so jim zabili gol, rezultat ena proti nič pa so naši mladinci obdržali do konca tekme. 

                Pozornosti gledalcev ter drugih ekip pa nismo pritegnili le z zmago temveč tudi z našimi majčkami, ki so bile daleč najbolj opazne.  Po malo daljši pavzi se je naša ekipa pomerila še proti ekipi Kalimero. Celotno tekmo so se naši dobro držali, vendar pa so v zadnji minuti prejeli usoden gol. Ena zmaga ter en poraz sta bila dovolj za končno četrto mesto.

                 Čeprav nismo dosegli pokala, smo se vseeno odločili, da si zaslužimo nagrado, zato smo se na poti proti domu ustavili še na zelo zasluženi pici, kjer nam je naša Tatjana razdelila tudi »tolažilne« nagrade. Domov smo prišli zelo dobre volje, saj smo preživeli res lep dan v najboljši družbi – skupaj! J

Tukaj pa je še nekaj foto utrinkov! --> Galerija

Barbara Fidler, načelnica MO

 

 

V soboto 16.3.2013 smo se mladici PD Matica zbrali ob 7.00 na parkirišču železniške postaje. Od tam smo se odpeljali z kombijem do doline pod Peco. Od tu naprej smo pot nadaljevali peš, najprej po makadamski cesti, nato pa smo hodili po gozdu. Vsi smo se hitro ogreli, saj nas je grel sonček in smo hodili po snegu, ki ga ni bilo malo. Po dobrih dveh urah hoje smo prišli do prve koče, kjer smo si malo odpočili, popili čaj in pomalicali. Pot smo nadaljevali dobro uro in prišli do koče na Peci. Imeli smo čas, da malo zadihamo, nato pa smo se še povzpeli na zadnji vzpon. Pot je bila težka, ker se je sneg velikokrat udrl in smo porabili zaradi tega veliko energije. Na vrh smo prišli približno ob 14.30 in si ogledovali razgled, ki je bil prekrasen, ker ni bilo megle. Kmalu smo se odpravili v dolino, kjer smo opazili,da se že malo mrači. Okoli 18.30 smo se z kombijem odpravili proti Celju, kjer so nas počakali starši in nas odpeljali domov.

Mladici smo tako preživeli še en lep dan v gorah!

Špela Kračun

Sicer je minilo že nekaj časa  od našega zadnjega izleta, pa vendar, bolje pozno kot nikoli!

V soboto 15.12. smo mladinci odpravili na naš drugi zimski dvodnevni izlet, in sicer na Mariborsko Pohorje.  Odločili smo se da nekoliko »prišparamo«, zato smo se odpravili do Maribora z vlakom, do Spodnjih Radvanj, začetne točke slovenske planinske poti pa kar z mestnim avtobusom.  Naš cilj na Pohorju je bil dom Pajk, da pa ne bi gazili po smučišču smo se odločili, da bomo raje prehodili del Transverzale.

Čeprav nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno, saj smo se vzpenjali v rahlem pršu, smo z nasmehi na obrazih prispeli do našega cilja. Z veseljem smo se preoblekli iz mokrih oblačil ter se lotili malice.  Čeprav tura ni bila zelo zahtevna smo potrebovali kar nekaj časa da smo si odpočili. Tik pred zgodnjo večerjo pa smo se tisti, najbolj veseli snega,  odločili za kepanje, ki se je spremenilo v pravo vojno. Verjetno ni treba dodati, da smo jo izgubile punce, vendar naj omenim, da je bila fantom v veliko pomoč številčna premoč. J S še vedno preveč energije smo se odločili, da pred domom pustimo svoj pečat, zato smo naredili ogromnega snežaka. Verjetno enega izmed bolj nenavadnih. Vse te norije na snegu so nas popolnoma utrudile in zlakotnile, zato smo se brž odpravili na odlično večerjo, po večerji pa smo si vzeli čas za analizo izleta, ki smo jo zaključili s kratko predstavitvijo opreme za hojo po snegu. Letos se nismo odločili za nočni pohod, zato pa smo si vzeli čas za mirno druženje v domu.

Naslednji dan nas je, kot vedno čakala budnica ob kruti uri. Ko smo zlezli iz toplih ter udobnih postelj smo se odpravili na zajtrk, nato pa jo mahnili proti Arehu, kjer smo se odločili, da bomo dan posvetili sankanju. Kot največji otroci smo se spuščali po hribu, vmes pa smo si skuhali še čaj iz snega. Ker smo bili že nekoliko premraženi smo se okoli dvanajste ure odločili, da jo mahnemo nazaj na dom  Pajk, pojemo malico ter se počasi poslovimo od Pohorja. Na poti proti Mariboru sta nam naša vodnika prikazala še tehniko hoje s cepinom.  V Maribor smo se vrnili po isti poti ter lovili vlak za Celje. Okoli šeste ure popoldan smo prispeli domov, veseli, da smo še en prelep vikend preživeli skupaj!

Barbara Fidler, mentorica mladinske skupine

Stran 5 od 7

Na vrh

Za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje uporabljamo piškotke

  
EU Cookie Directive plugin by www.channeldigital.co.uk