Pošljite sporočilo SMS s ključno besedo KOROSICA5 na številko 1919 in prispevali boste 5 EUR za izgradnjo novega planinskega doma na Korošici, ki je pogorel Oktobra 2017.
Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Izimobila, A1, T-2 in Telemacha.
Pravila in pogoje za sodelovanje pri storitvi SMS-donacija si lahko ogledate tukaj: posta.amis.pdf

Osnovne šole

Planinci OŠ Ljubečna, starejša skupina, smo tokrat izlet izvedli precej drugače.

V soboto, 11. 10. 2014 smo se z  vlakom odpeljali v Maribor - Tezno. Hodili smo bolj malo, smo pa zato veliko plezali v adrenalinskem parku, po pripravljenih progah. Prava telovadnica v naravi prinaša nova, resnična doživetja, umeščena v najlepšem mariborskem gozdu. Preizkusili smo:

  • 55 različnih elementov,
  • 6 različnih poti, različnih stopenj zahtevnosti,
  • 638 m plezalnih prog po drevesih, drogovih, brveh,
  • 2 leteči progi po 50 in 100 m ter
  • 20 različnih letečih smeri.

Doživeli smo pravo ekološko naravnano, razvedrilno dejavnost in s tem poskrbeli  za zdravo preživljanje prostega časa v naravi.

 

Tatjana Vodeb, mentorica planinske skupine

Galerija

 

 

V soboto, 25. oktobra, smo združili moči I. Osnovne šole Celje in Osnovne šole Hudinja, ter šestdeset mladih planincev, mlajših razrednih skupin, v planinskih čevljih in skozi meglo, pospremili na raziskovanje Rifnika nad Šentjurjem.

Planinci Osnovne šole Hudinja, kar štirideset smo jih našteli, so se skupaj s spremljevalkami, iz Celja do Šentjurja pripeljali z vlakom; združeni s skupino iz I. Osnovne šole, smo začeli planinski vzpon, nedaleč od Aspare, ter zagrizli v kolena, in se v prvem delu po cesti, nato pa skozi gozd, podali višjim nadmorskim višinam naproti. Na poti smo poleg sledenja markacijam, preganjali meglo, a nič kaj uspešno. Ob poti smo spoznavali pravilno hojo v hribe, ob namočeni podlagi iskali najustreznejše prehode, ter v slabi uri dosegli vršni del Rifnika, 548 metrov visoko. Po zasluženi malici smo številčno zasedbo mladih planincev razdelili v tri velike skupine, ter z njimi v delavnicah skozi zgodbo raziskali skrivnosti arheološkega najdišča Rifnik, odigrali planinsko igro Poštar ter po planinsko pripravili nahrbtnik za sestop. Previdni koraki in tesno zavezani planinski čevlji so pripomogli k varnemu sestopu k izhodišču, na poti katerega, smo si ogledali tudi razvaline Reichenegg, predhodno prepoznane na zemljevidu, tekom orientacijske učne ure. S planinsko pesmijo smo zaključili meglen, a prisrčen planinskih pohod, na izhodišču, nedaleč iz središča Šentjurja.

 

Petra Gregorc, vodnica PZS

Fotografije: Sanja Podgoršek

 

V soboto, 27. 9. 2014 smo se zbrali ob 7.00 zjutraj pred šolo. Učiteljica Tatjana nas je preštela. Bilo nas je 31 učencev, vodnik in štiri učiteljice. Izpred šole smo se odpeljali ob 7.45 minut. Pot je trajala dve uri. Ko je avtobus pripeljal do Bleda, nas je odložil pri jezeru. Imeli smo malico, nato smo odšli okoli jezera (ne čisto okoli, ampak samo en del). Nato smo se vkrcali v avtobus in pot nadaljevali do Ukanca. Tam smo pot nadaljevali peš do slapa Savice. Pot je trajala 30 minut in slap je bil prečudovit. Po ogledu slapa smo odšli namakat noge v Bohinjsko jezero. Nekateri pogumneži so tudi zaplavali v njem. Po plavanju in namakanju nog nas je pot vodila okoli jezera (zopet ne čisto okoli, ampak samo en del) do Stare Fužine, kjer je bil naš cilj. Nastanili smo se v Apartmajih Triglav. Sledila je dobra večerja (juha z rezanci, špageti z mesno omako) in družabni večer. Igrali smo se:      » Kdo je za odejo? «, ki je bila prava uspešnica. Potem je bila na vrsti igra: » Gremo mi po svoje «. Štiri kapetane je izbrala učiteljica, mi pa smo izbrali svojo ekipo.

Igro žal nismo igrali do konca, ker je bilo zelo pozno. Odšli smo spat, saj smo naslednji dan potrebovali energijo. Luči so se ugasnile ob 22.00.

 

Aljaž V., 8.r.

Nedelja 28.9.2014

 

Pokrajinski  odbor mladinskih odsekov savinjskega meddruštvenega odbora planinskih društev je priredil že  18. srečanje osnovnošolske mladine. Tokrat smo se mladi planinci 27.9.2014 zbrali na Šmohorju.

Čeprav si zjutraj nismo obetali sončnega dne, nas je vreme kmalu presenetilo in nas na vrhu nagradilo s sončnimi žarki, tako, da smo v družabnih igrah še bolj uživali.

Druženju smo se pridružili mladi planinci z Osnovne šole Ljubečna, Osnovne šole Šmartno v Rožni dolini ter I. Osnovne šole Celje. V družabnih igrah smo odlično zastopali naše društvo in si ob koncu srečanja prislužili sladke nagrade.

Srečanja se je sicer udeležilo več kot dvesto mladih planincev različnih društev. Sama pa sem ponosna predvsem na številčno udeležbo celjskih planincev, saj nas je bilo kar 80. J

 

Na spodnji povezavi si lahko preberete članek o srečanju ter si ogledate nekaj slik.

http://www.pzs.si/novice.php?pid=9626

 

Barbara Fidler, načelnica mladinskega odseka

  

V soboto 19.7. 2014 se je začel tisti najbolj poseben teden letošnjih počitnic. To je teden preživet  v naravi; brez elektrike, interneta in druge sodobne tehnologije. V planinski tabor na Soriško planino se je letos podalo 42 otrok iz različnih celjskih šol. Za njihovo dobro počutje je skrbelo 18 vodnikov, mentorjev, spremljevalcev in kuhar.

Naša avantura se je začela že v Celju, takoj, ko smo se poslovili od staršev. Že na avtobusu so se začela tkati nova prijateljstva. Ko  smo po približno treh urah vožnje prispeli do našega tabora, ki se je nahajal na 1287m nadmorske višine je bila evforija še večja. Tabor je bil letos postavljen na majhni jasi ob gozdičku pod vznožjem smučišč na Soriški planini. Dajal nam je čudovit razgled na okoliške hribe, ki smo jih tekom tedna tudi osvojili.

Otroci so komaj čakali, da si uredijo ležišča v velikih platnenih šotorih, v katerih je velika večina spala prvič. Takoj po uvodnih navodilih in branju pravil v taboru, so otroci skupaj s spremljevalci odšli v šotore, kjer so navdušeno postavljali palete in pene, ki so jim  nudile ležišče v naslednjih dneh.  Ko so bila ležišča pripravljena, smo se odpravili raziskat okolico našega tabora. Po vrnitvi s krajšega pohoda, je nastopil večer. Začelo se je prijetno druženje ob tabornem ognju. Kot vsako leto, smo na tem mestu začeli igrico skriti prijatelj, ki traja cel teden, otroci  se jo nadvse radi igrajo. 

Teden, ki je sledil smo poskušali preživeti čim boj pestro in kljub slabemu vremenu nam je uspelo izpeljati skoraj vse načrtovane aktivnosti. Seveda je bilo potrebno prilagajanje, saj nas je skoraj vsak dan presenetil dež, a nismo se dali. Tako smo v tem tednu izpeljali tri planinske pohode. V nedeljo se je skupina starejših otrok podala na Ratitovec, mlajši  so osvojili Dajnarsko planino. V torek smo mlajši planinci osvojili dva bližnja vrhova in sicer Dravh in Lajnar. Sproti  so si ogledali še enega izmed številnih bunkerjev, ki so zgrajeni po celotni Soriški planini. Kljub začetnemu navdušenju in želji po ogledu bunkerja  je po ogledu marsikateri otrok ostal razočaran nad videnim. Vse kar nas je v njem pričakalo je bila tema, vlaga in smeti, ki so ležale po tleh. Medtem, ko smo mi pohajkovali po bližnjih vrhovih Soriške planine, so se starejši planinci podali na nekoliko bolj zahteven pohod na Porezen. Tudi oni so si med vračanjem v tabor pogledali eno izmed lepot v okolici tabora, slap Šprucar.

V četrtek  smo vsi planinci skupaj osvojili Možic. Tu smo si imeli možnost pogledati še enega izmed bunkerjev, ki je s svojo velikostjo in ohranjenostjo pustil precej boljši vtis, kot tisti na Lajnarju.

Seveda,  v taboru počnemo tudi vse kaj drugega, kot samo hodimo. Tako je bilo vsak dan poskrbljeno, da otrokom ni bilo dolgčas. V ponedeljek smo se tako v dopoldanskem času odpravili v Spodnjo Sorico, kjer smo obiskali Groharjevo hišo. Tu sta nas čakali dve delavnici (glasbena in likovna). Najprej se je celotna skupina, skupaj z odraslimi odpravila v glasbeno delavnico, kjer smo se v eni uri naučili pesmico, ki smo jo odigrali na instrumente. Vsak iz skupine je igral na svoj instrument. Po res odlični delavnici je sledila prav tako zanimiva delavnica, v kateri smo izvedeli veliko o osnovah risanja in se na koncu v tem tudi sami preizkusili. Delavnici sta bili res odlično izpeljani in o tem smo se strinjali prav vsi. V sredo  je sledila najbolj pričakovana dejavnost celotnega tedna, odšli smo na bazen. Otroci so ta dan res uživali. Spuščali so se po toboganih in se preizkušali v plezanju po plezalni steni, ki je stala nad bazenom. Čas v bazenu je hitro minil in kar prekmalu smo se odpravili nazaj v tabor. Seveda  nam ni dolgčas niti takrat ko smo v taboru. Čas si krajšamo s številnimi športnimi aktivnostmi in ustvarjalnimi delavnicami. Tako smo letos prvič izvedli igro mnogoboja, v kateri so otroci cel teden tekmovali v različnih športnih igrah in nabirali točke, ki so na koncu tedna določile zmagovalca. Otroci so se navdušili tudi nad novo igro disk golf, ki so jo igrali vedno, kadar so imeli vsaj malo prostega časa. Tudi letos smo izvedli »Taborjado«, kot pravimo našemu  tekmovanju v različnih štafetnih igrah. 

Ko  nas je ob popoldnevih pozdravil dež, smo družabnost prestavili pod streho, v jedilnico in tu organizirali številne ustvarjalne delavnice. Tako so si otroci v skupinah izdelali tudi svoje taborniške zastave. Petkovo popoldne  sta zaznamovala svečana zaprisega novih mladih planincev in  krst, s katerim so dobili svoje planinsko ime.

Skoraj vsak večer smo zakurili taborni ogenj, ob katerem so potekale različne družabne igre. Peli smo pesmi in se veselili. Tisti bolj pogumni planinci  so se tudi letos odločili za planinsko poroko. To je prav posebna poroka, s katero se par zaveže k enoletnemu prijateljstvu. Letos je bil odziv izjemen in poročilo se je kar 7 parov.

Teden je kar prehitro minil in že je bila tu sobota, ko je bilo potrebno pospraviti tabor in spakirati prtljago. Starejši planinci so pomagali pospraviti pene in palete, ostali  smo pomagali pri pobiranju smeti in urejanju okolice. Otroci so preživljali še zadnje trenutke s prijatelji, ki so jih dobili tekom tedna. Kmalu je bil tabor pospravljen, pripeljala se je nova izmena, mi pa smo jim le še zaželeli lep teden in se odpeljali proti Celju. Na avtobusu smo si izmenjali le še zadnje kontakte, da bomo v stiku ostali do prihodnjega leta, ko se zopet dobimo na taboru.

Ob prihodu v Celje  smo veselo popadali v objeme staršev, ki smo jih čisto malo pogrešali ves teden. Vsi zdravi in polni novih spominov smo se odpravili vsak po svoje, a vsi z eno mislijo: » Komaj čakam naslednje počitnice, da grem lahko spet v tabor!«

 

 

 Ana  Marija Langeršek, pedagoški vodja tabora

 

Pa še galerija. :)

 

 

Stran 4 od 11

Na vrh

Za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje uporabljamo piškotke

  
EU Cookie Directive plugin by www.channeldigital.co.uk