Pošljite sporočilo SMS s ključno besedo KOROSICA5 na številko 1919 in prispevali boste 5 EUR za izgradnjo novega planinskega doma na Korošici, ki je pogorel Oktobra 2017.
Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Izimobila, A1, T-2 in Telemacha.
Pravila in pogoje za sodelovanje pri storitvi SMS-donacija si lahko ogledate tukaj: posta.amis.pdf

Osnovne šole

 Jesenski planinski pohod mladih planincev od 2. do 6. razreda je za nami. Tokrat smo se odločili, da združimo moči, in povežemo mlade planince dveh šol, I. Osnovno šolo in Osnovno šolo Hudinja.

V soboto, 19. 10. 2013, smo se z vlakom iz Celja odpeljali do Laškega, od tam pa po markirani planinski poti ter obenem poti kurirjev in vezistov, krenili na Šmohor. Planinska pot nas je vodila po prelepem jesenskem gozdu. Na vrhu smo se okrepčali, uredili planinske dnevnike in naigrali, nato pa se odpravili v dolino proti Tremarjem, kjer so mlade planince pričakali starši.

Nekaj utrinkov si lahko ogledate na fotografijah, z veliko sonca in čudovitih barv jeseni.

Petra Gregorc, vodnica PZS, Urška Vavdi, mentorica I. OŠ Celje in Darja Jeran, mentorica OŠ Hudinja

 

 

V soboto, 19. 10. 2013 nam je bilo vreme naklonjeno in podali smo se na prvi planinski izlet. 

Avtobus nas je ob sedmi uri odpeljal izpred šole v smeri Luče. V kraju Struge smo zavili desno, proti našemu začetku vzpona. Po dolgi vožnji smo prispeli na Planino Vodole, kjer smo zapustili avtobus. Peš smo se nato odpravili proti Snežni jami. Pot ni bila zahtevna. Bil je lep, topel jesenski dan in listje na drevju se je bohotilo v vseh možnih barvah. Na planini Javorje smo si privoščili prvi počitek z malico. Drugi počitek je bil pri Koči na Loki pod Raduho, kjer smo se vpisali v vpisno knjigo ter v planinske dnevnike vtisnili žig. Pot smo nato nadaljevali po gozdni poti in kmalu smo prispeli do Snežne jame.

 

Toplo smo se oblekli in se odpravili do vhoda v jamo. Jamar Jani nam je razdelil »karbidovke« in spustili smo se 80 m globoko v jamo, po strmih kovinskih stopnicah. V jami je bilo zelo hladno in lepo. Izvedeli smo veliko zanimivega o jami in o delu jamarjev. Na mestu, kjer smo se obrnili nazaj nas je jamar Jani nagovoril, da smo ugasnili vse svetilke. Bili smo v popolni temi in res je bilo kar grozljivo. Vračanje proti izhodu je minilo hitreje. Pred jamo smo še pomalicali in nato sestopili do parkirišča, kjer nas je čakal avtobus.

 Tatjana Vodeb, mentorica PZS

 

Po 7 letih  sem se znova prijavil v planinski krožek. V soboto sem odšel na pohod od planine Vodol do koče na Loki pod Raduho, od tam pa do Snežne jame. Všeč mi je bilo, da smo se med hojo lahko pogovarjali in si tako krajšali čas. Med potjo smo imeli veliko postankov, zato se nisem utrudil. Na pohodu mi je bilo všeč opazovanje narave, druženje s prijatelji in ogled Snežne jame.  Že zdaj se veselim naslednjega pohoda.

 Jure Tilen A., 8.a

 

Vabljeni k ogledu galerije. J

 

 

1. dan

V torek, 6.8.2013 smo se prebudili ob približno peti uri zjutraj. Pojedli smo okusen zajtrk, ki nam ga je pripravil Blaž – jajca. Že pripravljeno opremo smo zložili v kombije in se odpeljali v dolino Kot. Od tam smo se po precej strmi poti povzpeli proti Staničevi koči. Predvsem zadnji del poti je bil zahteven, saj smo večinoma hodili po soncu.
Ko smo končno prispeli do koče, smo pojedli malico in poležavali v senci. Malo kasneje smo nahrbtnike odnesli v sobe. Nekateri so se odločili še za kratko popoldansko turo na Begunski vrh, večina pa nas je lenarila v sobi. Čas nam je hitro minil in bil je čas za večerjo. Po večerji smo odšli v sobo, se pripravili na spanje in se še malo pogovarjali. Kmalu nas je premagal spanec, saj je bila za nami dolga pot. Naslednji dan pa je bil pred nami še večji izziv.
 

2. dan

Ko smo se v sredo, 7.8.2013, prebudili v Staničevi koči smo se pripravili na vzpon na Triglav. Ko smo spakirali svoje stvari in pojedli zajtrk, smo se odpravili na pot proti Kredarici, kjer smo dopolnili svoje zaloge vode.

Pod vznožjem Triglava smo se oblekli v plezalne pasove, na glavo posadili čelade in se z vrvjo povezali po trije skupaj in vodnik, starejši pa so usposobili svoje varovalne komplete. Pot na Triglav ni bila preveč zahtevna, saj je bil naš tempo zaradi gneče počasen. Bilo je zelo zanimivo, saj je bila večina poti opremljena z jeklenicami in klini.

Na vrhu smo pojedli malico, se slikali pred Aljaževim stolpom in krstili vse, ki so prvič osvojili vrh Triglava. Nato smo se previdno odpravili proti domu Planika, kjer smo imeli malo daljšo pavzo.

Po dolgi in naporni poti v dolino smo se s kombiji odpeljali do tabora, kjer so nas s prijetno dobrodošlico pričakali mlajši udeleženci tabora.

 Blažka Klarič, 15 let

V soboto, 3. 8. 2013 se je začel tisti težko pričakovan teden počitnic, ki je vedno nekaj posebnega. Enainštirideset otrok iz različnih celjskih šol, se je v spremstvu vodnikov, mentorjev, spremljevalcev, kuharja in medicinske sestre podalo na planinski tabor v Dovje. Tabor je postavljen na prekrasnem prostoru nad vasico Dovje kjer postreže  s čudovitim pogledom na najvišjo slovensko goro, ter druge veličastne gore okoli nje.

Ob prekrasnem vremenu in z razposajenimi otroci, ki so komaj čakali, da si uredijo svoja ležišča v enem izmed šotorov namenjenim za spanje, je bil prostor še imenitnejši. Prva prijateljstva in poznanstva so se začela tkati že takoj po odhodu iz Celja in so se pletla vse do zadnjega dne, ko smo se vrnili nazaj domov.

Navdušeni otroci so si takoj po prihodu v tabor uredili ležišča, v popoldanskem času pa so se odpravili na ogled vasi Dovje in spomenika Jakoba Aljaža. Vse prekmalu je tabor zajela tema, a naš dan se še ni končal. Ob tabornem ognju, ki smo ga pripravili čez dan, smo začeli z igro skriti prijatelj, ki je trajala cel teden in nad katero so otroci navdušeni. 

V tednu, ki je sledil smo si čas popestril z različnimi dejavnostmi. Najpomembnejši so bili seveda pohodi, ki smo se jih udeležili. Tako so se vsi otroci v nedeljo odpravili na zahteven celodnevni pohod do Vrtaške planine. V ponedeljek nas je  čakal nekoliko lažji pohod do slapa Peričnik, v petek smo vsi že nekoliko utrujeni osvojili še Dovško Rožʹco. Torek in sredo so planinci preživeli ločeno. Petnajst bolj izkušenih se je odpravilo na dvodnevni pohod na Triglav. Pohod je bil  imeniten, vseskozi nas je spremljalo lepo vreme, tako da je bil prihod na vrh Triglava res veličasten, razgleda pa se ne more opisati z besedami. Ob vrnitvi v dolino so nas vse izmučene s topim pozdravom pričakali naši mlajši planinci. Ti so za nas »triglavčke« pripravili ogromen transparent in pesem, s katero so nam izrekli čestitke. V teh dveh dneh tudi mlajši planinci niso počivali. V torek so obiskali Kekčevo deželo, v sredo so po brezpotju osvojili še Črno goro.

V času, ko na programu ni bilo pohoda ali so se iz njega že vrnili, smo si prosti čas krajšali z različnimi aktivnostmi. Tako smo se v ponedeljek po pohodu do slapa Peričnik odpravili še v Slovenski planinski muzej, kjer smo spoznali zgodovino planinstva v Sloveniji. Otroci so v muzeju zelo uživali, saj je prenovljen muzej opremljen s številno interaktivno vsebino, ki je otroke res pritegnila.

Ostali čas v tabor smo si popestrili s številnimi športnimi aktivnostmi in drugimi ustvarjalnimi delavnicami. V torek so bile za otroke, ki niso odšli na Triglav, organizirane vodne igre, ki so se na koncu prevesile v vsesplošno polivanje z vodo, o katerem so otroci sanjali že od prvega dne. Vsi pa smo nestrpno pričakovali četrtek. Menim, da je to res najbolj pričakovan dan v taboru. Takrat smo se namreč odpravili na bazen na Jesenice. Otroci so takoj po prihodu navdušeno poskakali v vodo in v njej uživali vse do popoldneva. Najpogumnejši so lahko preizkusili tudi skakalnico in v vodo skočili s 2,5 ali 5 metrov. Dopoldan se je kmalu prevesi v popoldan, ko smo se odpravili nazaj v tabor in tam nadaljevali zabavo. Za otroke smo organizirali tekmovanje v štafetnih igrah, ki smo ga poimenovali »taborjada«. Petkovo popoldne sta popestrila svečana zaprisega vseh planincev in krst tistih, ki so tabor obiskali prvič. Novi planinci so ob krstu dobili tudi svoje planinsko ime.

Vsak večer smo prižgali taborni ogenj, ki so ga vestno pripravili starejši otroci s pomočjo enega izmed vodnikov. Ob ognju so nato vsak dan potekale različne aktivnosti in družabne igre. Prepevali smo pesmi in se veselili. Zadnji večer so najbolj pogumni svoja prijateljstva zapečatili tudi s planinsko poroko. To je prav posebna poroka, ob kateri se planinca zavežeta k prijateljstvu, ki traja vsaj eno leto. Ob obilici smeha in dobre volje smo ta dan zaključili igro skritega prijatelja in se svojim prijateljem zahvalili za pozornosti, s katerimi so nas obdarovali ves teden.

Tako se je zaključil še zadnji skupni večer ob tabornem ognju. Prišla je sobota in z njo tudi zadnji dan našega druženja. Po telovadbi in zajtrku, smo se odpravili v šotore, kjer smo pospravili svoja ležišča, stvari zložili v potovalke in očistili celoten taborni prostor. Otroci so si za spomin podpisovali majice in si izmenjali telefonske številke, da bodo lahko ostali v stiku vse do naslednjega poletja, ko se zopet dobijo v planinskem taboru.

Teden je bil prekrasen, vseskozi nas je spremljalo lepo vreme in čudovito razpoloženje vseh prisotnih. Domov smo se vrnili brez večjih poškodb, le tu in tam je naša medicinska sestra oskrbela kakšen žulj. Vsi srečni, polni vtisov preteklega tedna in s številnimi novimi prijatelji, smo takoj po prihodu avtobusa nazaj v Celje, popadali v objeme svojih najbližjih.

 

Ana Marija Langeršek, pedagoški vodja tabora

 

 

V petek 14.6. smo se starejši planinci OŠ Ljubečna odpravili na naš prvi dvoinpol dnevni izlet. V popoldanskih urah smo se posedli v avtobus ter se odpravili proti Logarski dolini. Ko smo prispeli, smo odvečno prtljago odložili na žičnico, nato pa smo se mimo slapu Rinka podali do koče na Okrešlju.  Po kratki pavzi smo naše stvari, ki so nas že čakale pri koči, znosili v sobe ter si pripravili ležišča. Dan smo zaključili z slastno večerjo ter družabnim večerom ob ognju.

Naslednji dan smo se prebudili v sončno jutro ter se po zajtrku odpravili na Savinjsko sedlo. Kljub snegu smo prilezli na vrh, kjer smo se razveselili prekrasnega razgleda. Na poti nazaj proti koči smo se še pozabavali na snegu nato pa si privoščili zelo zasluženo zgodnjo večerjo. Dan pa smo zaključili s »svečanim« planinskim krstom.

Čas je kar prehitro tekel, in ker je bil to naš zaključni izlet, smo v nedeljo na Okrešlju pričakali tudi naše starše, in sicer smo jim pripravili nekaj iger v katerih smo se pomerili z njimi. Najprej smo se z njimi odpravili do spomenika nato pa smo tekmovali v »obešanju perila« ter v teku na smučeh. V obešanju perila sicer nismo mogli premagati mamic, zato pa nam je uspelo prehiteti očete. Očitno se je vaja prejšnji dan izplačala! Precej izenačeni pa smo bili v teku na smučeh, saj smo vsi vzeli tekmovanje zelo resno. J  Po igrah  smo si v gozdu poiskali palice, na katere  smo nato nataknili hrenovke ter jih spekli na ognju. Po odličnem kosilu smo se skupaj s starši počasi odpravili nazaj v dolino k avtomobilom in se po panoramski cesti odpeljali proti Solčavi, kjer smo obiskali še center Rinka. Tam smo si ogledali njihovo razstavo nato pa smo se poslovili ter se odpravili domov proti Celju.

Vabljeni k ogledu galerije

Barbara Fidler, načelnica MO

 

 

Stran 6 od 11

Na vrh

Za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje uporabljamo piškotke

  
EU Cookie Directive plugin by www.channeldigital.co.uk